Tunel in bela luc

september 11, 2007

Ne vem, kako se je zacelo. Kar naenkrat sem  potoval skozi tunel. Sprva hitro, pa hitreje, hitreje , hitreje … Kam pa grem, se se cudil? Ni me bilo strah , samo presenecen sem  bil. Hitrost je bila neverjetna. Imel sem obcutek, da se pocasi vrtim okrog svoje osi . V tunelu je bilo svetlo , ne spomnim se nobenih barv. Cutil sem sreco okrog sebe. Nisem bil sam, tunel je bil poln zivljenja. Letel sem cedalje hitreje. V daljavi se je zacelo belo svetlikati. Bela luc, sprva majhna pikica. Pikica, pika , kroglica, krogla …… Hitro sem se blizal in bil strasno radoveden. Naenkrat me je presinilo “Ce grem tja, se ne bom vec vrnil!”. Strasno me je vleklo v tisto belo luc. Spreletelo me je “Ampak, ce se ne bom vrnil, ne bom nikoli vec videl moje Isabel !” . “Hocem nazaj, nisem se pripravljen oditi v belo luc” – mi je slo po glavi. In, moja zelja – ukaz. Znasel sem se v postelji, ves premocen in vrocicen. Nameril sem si vec kot 41 stopinj ?! Saj nisem bil bolan! Vsaj vedel nisem tega. Zaspal sem, zjutraj pa sem se zbudil cil in zdrav. In zacel premisljevati, kaj je bilo to s tunelom. Sanje, resnicna izkusnja?  Kar naenkrat sem se zavedal, da VEM! Ne verjamem se, ampak ze vem. Saj morda nikdar ne bom cisto verjel. Se zdaj, po nekaj letih ne vem, kaj naj verjamem. A VEM!  In vem, da sem bil v tunelu in videl – cutil belo luc. Vem, da se bom enkrat spet vrnil v tunel – tunel brez povratka.

Hello world!

september 6, 2007

Welcome to WordPress.com. This is your first post. Edit or delete it and start blogging!